Janša s Freudom
Množičnopsihološki izpadi fanatičnih privržencev Janeza Janše v zadnjem času pri nas dobivajo vse bolj patološka obeležja. Takih iracionalnih ekscesov najbrž v novejši zgodovini Slovenije ni bilo še nikoli in bil bi jih vesel vsak vnet raziskovalec s področja socialne psihologije. Pa vendar – kaj se moramo iz tega naučiti? Ali lahko psihoanaliza, katere se neoliberalno gospostvo upravičeno boji, ponudi globlje vpoglede in nakaže izhod iz tega začaranega brezna množične histerije?
Psihoanaliza še zdaleč ni preživeta. Najbolj subverzivna postane tedaj, ko zmanjka logičnih razlag, ko ostanemo brez besed vpričo situacijske neposrednosti. In tovrstni množični pojavi pri nas ne morejo biti lepši primer.
Sugestivnost in magičen, predracionalen način mišljenja, na katerem temelji diskurz velikega vodje, je tisti ključ, ki odpira vrata v nezavedno njegovih podanikov oz. naslavlja njihove nezavedne vzgibe. Tukaj logična argumentacija ni potrebna, pravzaprav je celo ovira. Pomembno je nenehno, hipnotično, ritualno ponavljanje določenih pomenskih zvez in vsiljevanje izmišljenih vzročno-posledičnih korelatov.
Metoda desnega ekstremizma je metoda hipnoze. Skozi ponavljajočo se komunikacijo se ustvarjata dva pola v nepomirljivem konfliktu. Murgle, udbomafija, ostanki nekdanjega komunističnega režima in na drugi strani povezovalna moč skupinske identifikacije z velikim vodjem, njegovim politično programskim skrpucalom, avtoritativnim vrednostnim sistemom. Obstaja le rdeče in črno, vmesnih nians ni. Če nisi za nas, si proti nam. Trdnost vezi omogoča nenehno spodbujevano sovraštvo.
Oboževani vodja nadomesti idealizirano predstavo o sebi (t.i. ideal Jaza) in takšen skupni objekt pri vseh posameznikih, ki tvorijo množico, omogoča njihovo vzajemno identifikacijo. Pravzaprav ideal Jaza nastopa kot podaljšek prvotnega narcizma, ki so ga pripadniki nekoč užili v ranem otroštvu. Idealiziran veliki vodja deluje kot imaginarno utelešenje lastnega jaza. Ko si ga posameznik vzame za ideal, se narcistično naveže sam nase, s čimer se znebi frustracij in razočaranj, ki sicer vladajo v njegovi resnični izkušnji.
In ravno ta mehanizem v polni meri izkoriščajo ekstremistične politike, zgodovinsko gledano je to najprej počel fašizem. En narod, ena stranka, en vodja. Slednji odkrito zlorablja nezavedne vzgibe svojih podanikov za namene absolutnega gospodovanja. Njihove psihološke preddispozicije, njihova krhka osebnostna struktura se torej zlorabljajo za izključno sebične namene oblastiželjnih.
Manipulacija je tembolj uspešna, čimbolj so razvite t.i. avtoritarne poteze posameznikov ki tvorijo hipnotizirano množico. Gre za evidenten sadomazohistični karakter: po eni strani pokorščina zunanji avtoriteti (izvoljeni stranki, vodji z atributi božanskosti, neomadeževani cerkvi) in samemu represivnemu redu, po drugi pa izživljanje in gospodovanje nad nemočnimi (nacionalne, spolne in druge manjšine). Tako se ti avtoritarni posamezniki izmaknejo odgovornosti za lastni osebni razvoj. Ostajajo vklenjeni v niz avtoritarnih potez: konvencionalnost, submisivnost do avtoritete, rigidno in črnobelo mišljenje, podvrženost raznoraznim predsodkom, vraževerje, paranoidne strahove, projekcijo nezavednih negativnih impulzov na druge, agresivnost do drugače mislečih itd. Iščejo torej idealizirano figuro izven sebe, ki bi jim dala moč, saj jim ta sicer primanjkuje.
Tako funkcionira represivna struktura dominacije, katere najboljši primer je ravno eskalacija fašizma in nacizma v tridesetih letih prejšnjega stoletja in na videz paradoksalno, v današnji visoko razviti zahodni civilizaciji. Na eni strani omnipotentni in patološko narcisoidni veliki vodja, na drugi pa množice nesvobodnih, osebnostno zlomljenih in odvisnih posameznikov, ki obupno iščejo zunanjo oporo in pravzaprav delujejo sebi v škodo. Kako sicer pojasniti dejstvo, da podpirajo ravno tiste politične agende, ki vodijo do vrat samega pekla, recimo razgradnjo socialne države, povampirjeno privatizacijo, zmeraj hujše ekonomsko izkoriščanje, podrejanje tujim korporativnim centrom moči itd.?
Janez Janša je veličasten primer objekta identifikacije tistih brez potenciala osebne osvoboditve in doseganja lastne suverenosti. Janša je simptom. Simptom družbene patologije. Žal prognoza ni ugodna. Šele ko bo sama bolezen sanirana, bo kot odvečen izzvenel tudi sam simptom. Drugače pa bo z nenehno vračajočo se prisilo ponavljanja v zasužnjeni množici še posebno intenzivno izbruhnil ob priložnostih preboja v smislu osebne rasti in izpopolnjevanja.
Menda je res, da v današnjem prezira vrednem času noben strah ni tako zelo močan, kot ravno tisti pred samoaktualizacijo oz. uresničevanjem lastnih notranjih potencialov. In sejanje tega strahu med široke ljudske množice ni nič drugega kot smrtni strah gospodarjev, da izgubijo tisto edino oporo, ki jo imajo – lastno ničevo zlagano samopodobo. Strah postaja tisto univerzalno lepilo, ki drži skupaj človeško civilizacijo. Živimo pač v krasnem novem svetu…