Povezovanje kot smrtni greh
Skupen nastop Solidarnosti in Socialnih demokratov na državnozborskih volitvah vzbuja pri nekaterih odobravanje, pri drugih pomisleke. Eden poglavitnih je, da se naša stranka povezuje z nekom, ki je ali je bil del političnih elit, proti katerim naj bi sami nastopali v času protestov. V svojem odgovoru tak očitek z utemeljitvijo zavračamo kot neupravičen.
Solidarnost je vedno stavila na filozofijo povezovanja. V letu 2013 in še pred ustanovnim kongresom smo imeli številne pogovore s civilnodružbenimi pobudami in posamezniki – verjetno več kot kdorkoli. Ker je stranka nastajala vsaj od aprila tega leta, smo v času do ustanovnega kongresa v decembru prehodili dolgo pot iskanja zaveznikov. Žal smo največkrat naleteli na gluha ušesa sogovornikov: vedno znova smo ugotavljali, da niso poglavitna težava programske razlike, ki so bile minimalne. Zmagovala so prepričanja naših sogovorcev, da želijo v politiko vstopati sami. Pred kongresom smo se trudili povezati celo vrsto političnih pobud in obrazov, predvsem med vstajniki, pri čemer se nismo želeli postavljati na čelo takega povezovanja. Uspešni smo bili le deloma. Ugotavljali smo celo, da programsko nam najbližje pobude, ki stavijo na solidarnost in socialno državo, odklanjajo možnost sodelovanja. Zgodilo se je celo, da je Iniciativa za demokratični socializem zavrnila protokolarno povabilo, da se udeleži našega kongresa. Pri zavračanju povezovanj je kasneje tudi ostalo, nekateri se niso želeli niti pogovarjati, včasih brez pojasnila. Sami smo še dalje gojili načelo dialoga z nam bližjimi in tudi bolj oddaljenimi strankami in pobudami.
Izkušnja se je ponovila pri evropskih volitvah. Javnomnenjske raziskave so spet pokazale, da ločevanj državljanke in državljani ne podpirajo. V Bruselj je tako odšel le en pogojno »nov obraz«, vsi ostali izvoljeni so bili iz preizkušenih strank. Krizna situacija v vladajoči stranki in razpis predčasnih volitev so nas potisnili v okoliščine, ki so smisel povezovanj še izostrile. V Solidarnosti smo prejeli dve resni vabili in eno zavrnitev: začeli smo pogovore z Zavezništvom Alenke Bratušek in Socialnimi demokrati, zavrnitev je bila ponovljena s strani Združene levice. Odločili smo se za Socialne demokrate, ki so pravkar dobili novo vodstvo in pri katerih smo prepoznali jasno voljo po spremembah - ne toliko spremembah programa, temveč v čvrsti volji, da ga hočejo uresničevati in se s tem skreniti proč od neoliberalne usmeritve, ki je prevladovala v mandatih zadnjih vlad. Socialni demokrati so znali prisluhniti našim programskim in tudi vstajniškim zahtevam. Verjamemo, da v Solidarnosti vidijo stranko, ki jim bo pomagala okrepiti verodostojnost njihove obljube po zaokretu od sedanje politike. Pa tudi mi verjamemo, da nam bo povezava z njimi pomagala na poti k ciljem, ki smo si jih zastavili kot stranka, ki sledi zahtevam množic. Da dobimo priložnost, da predstavimo svoj program in poskušamo svoje zahteve tudi praktično uresničiti. Če smo se odločili, da vstopimo v politiko, najbrž ne more biti cilj, da si ne bi prizadevali priti v parlament.
Nasprotnike povezovanja, ki izhajajo iz vrst naše konkurence, zlahka razumemo, ko angažirano napadajo. Razumemo tudi pomisleke v lastnih vrstah. Nikakor pa ne moremo sprejeti očitkov tistih, ki nas od ustanovitve niso v ničemer podpirali – nekateri so celo ves čas vrteli molilne mlinčke lažnivih diskreditacij na naš račun, ki so jih povzeli po propagandnih laboratorijih Janeza Janše iz časa vstaj. Prav njihova propaganda je Solidarnost potisnila v še večjo nujnost iskanja skupnih partnerjev na volitvah, danes pa nam ti isti, kot naši nasprotniki, očitajo povezovanje in nam narekujejo, kako bi smeli ali ne smeli ravnati. Z iskrenimi nameni se pač ne morejo pohvaliti. Nikakor se ne moremo strinjati (in se nikoli nismo) niti z idejo lustracije – totalnega očiščenja, v katerem je treba z zemljevida zbrisati kar cele stranke. Ironija, kajti v naše kraje je lustracijske ideje prinesel prav Janša, o čemer smo takoj po kongresu pripravili posebno izjavo za javnost.
Če sklenemo naš razmislek: pričakovati smemo, da se nas presoja po naših dejanjih. Dejanje povezovanja pač ni in ne more šteti za zgrešeno ravnanje že na sebi. V Solidarnosti ostajamo zvesti svojim vrednotam, načelom in identiteti; če jih kdo priznava in spoštuje, smo lahko samo veseli. Če kdo sprejema naše vstajniške ideje, tudi. Slovenije razdiralnost, izključevanje in destruktivnost ne bodo nikoli popeljali v boljšo prihodnost. Kdor razume in razlaga povezovanje kot smrtni greh, sporoča več o sebi kot o drugih.