V Solidarnosti spremljamo dogovore o novi koalicijski pogodbi z zelo mešanimi občutki. Najbrž so smele napovedi, da se davki ne bodo dvigovali in pokojnine ne nižale nekaj, kar lahko veseli vse državljanke in državljane, a hkrati ne želimo biti zadovoljni s tem, da bi smeli vladajočo koalicijo zgolj držati za besedo.
Večina natrosenih obljub vendarle vliva velike dvome v ocene in realizacijo. Zato smo skeptični glede presoje predsednice vlade, da njena vlada »nima privilegija« ustaviti projekta TEŠ6, ker da bi bila ustavitev projekta dražja od njegovega zaključka. Izjava je celo neodgovorna, kolikor nima podlage v natančnih in neodvisnih študijah.
Zato pričakujemo, da svojo trditev popravi in pojasni finančne izračune, ki bodo dolgoročnejši in ne bodo primerjali le stroškov ustavitve in zaključka projekta, temveč tudi vse stroške obratovanja, ki bodo nastali. Povsem nedopustno se nam zdi, da je Alenka Bratušek ob tem le pogojno zatrdila, da je »treba zagotoviti«, da bo TEŠ6 deloval rentabilno. Nujno je, da neodvisni strokovnjaki ocenijo tudi druge vidike primera, okoljske stroške projekta ter stroške odstranjanja ali omejevanja negativnih vplivov na zdravje in življenje ljudi.
Zato vladajočo koalicijo sprašujemo, ali lahko dokaže ekonomsko rentabilnost projekta v njegovi amortizacijski dobi, ki po navedbah upravičijo investicijo? Pričakujemo, da bo javnosti za svoje odločitve predstavila vse potrebne dokumente in izračune o taki rentabilnosti, kar bi upravičilo njeno stališče.
Investicija v TEŠ6 je zgodba o izvršenih dejstvih: znova in znova so nas in naš še vedno vlade vseh barv prepričujejo, da je potrebno narediti naslednji korak, čeprav so bili vsi dosedanji nepremišljeni, kot isti ugotavljajo za nazaj. Zdi se, da obstoječa vlada ponavlja isto napako, ali pa je, še huje, ujetnica lobijev, ki želijo še naprej živeti od ekonomsko nevzdržnih projektov. Ne glede na to, koliko denarja smo že do sedaj potrošili za TEŠ6, je potrebno projekt zaustaviti, kolikor se izkaže, da bo njegovo nadaljevanje povzročalo nadaljnje izgube. Ob govoru o tem, da se pogodbe z Alstomom ne splača prekiniti, ker bodo penali višji kot dokončanje projekta, opozarjamo na dejstvo, da je po slovenski zakonodaji koruptivna pogodba nična. Zato izražamo upanje, da organi pregona, predvsem NPU, temeljito preučujejo, ali je pri projektu prišlo do koruptivnih dejanj.
Odločitev koalicijskih partnerjev, da se bolj angažirajo v boju proti korupciji in gospodarskemu kriminalu, lahko toplo pozdravimo, vendar se sprašujemo, ali je takšna zaveza verodostojna glede na dejstvo, da se je eden od koalicijskih partnerjev, dr. Igor Lukšič, v preteklem tednu pohvalil s svojo stranko kot korupcijsko povsem brezmadežna – s čimer je posredno okrivil druge partnerje v vladi – obenem pa ga je ironično doletela odmevna kazenska ovadba (ki sicer krivde seveda ne prejudicira) in za kar krivi druge koalicijske stranke.
Omenjeni zaplet nas prepričuje, da je lahkotnost besed in obljub nekaj, v čemer je tej vladi res treba dati priznanje. Navedimo v dokaz povedanemu zveneče besede ministra dr. Gregorja Viranta, ki ob isti priložnosti nove koalicijske pogodbe smelo ugotavlja, da Slovenija še ni na konju, vendar že ima nogo v stremenu in se bo kmalu zavihtela v sedlo. Dokler nimam dokazil, lahko državljanke in državljani v Sloveniji le ponižno verjamemo, da jahalne metafore niso vse, s čimer nas želijo vladajoči prepričati. Tudi zato v stranki Solidarnosti pričakujemo konkretne številke.
V Solidarnosti spremljamo dogovore o novi koalicijski pogodbi z zelo mešanimi občutki. Najbrž so smele napovedi, da se davki ne bodo dvigovali in pokojnine ne nižale nekaj, kar lahko veseli vse državljanke in državljane, a hkrati ne želimo biti zadovoljni s tem, da bi smeli vladajočo koalicijo zgolj držati za besedo.
Večina natrosenih obljub vendarle vliva velike dvome v ocene in realizacijo. Zato smo skeptični glede presoje predsednice vlade, da njena vlada »nima privilegija« ustaviti projekta TEŠ6, ker da bi bila ustavitev projekta dražja od njegovega zaključka. Izjava je celo neodgovorna, kolikor nima podlage v natančnih in neodvisnih študijah.
Zato pričakujemo, da svojo trditev popravi in pojasni finančne izračune, ki bodo dolgoročnejši in ne bodo primerjali le stroškov ustavitve in zaključka projekta, temveč tudi vse stroške obratovanja, ki bodo nastali. Povsem nedopustno se nam zdi, da je Alenka Bratušek ob tem le pogojno zatrdila, da je »treba zagotoviti«, da bo TEŠ6 deloval rentabilno. Nujno je, da neodvisni strokovnjaki ocenijo tudi druge vidike primera, okoljske stroške projekta ter stroške odstranjanja ali omejevanja negativnih vplivov na zdravje in življenje ljudi.
Zato vladajočo koalicijo sprašujemo, ali lahko dokaže ekonomsko rentabilnost projekta v njegovi amortizacijski dobi, ki po navedbah upravičijo investicijo? Pričakujemo, da bo javnosti za svoje odločitve predstavila vse potrebne dokumente in izračune o taki rentabilnosti, kar bi upravičilo njeno stališče.
Investicija v TEŠ6 je zgodba o izvršenih dejstvih: znova in znova so nas in naš še vedno vlade vseh barv prepričujejo, da je potrebno narediti naslednji korak, čeprav so bili vsi dosedanji nepremišljeni, kot isti ugotavljajo za nazaj. Zdi se, da obstoječa vlada ponavlja isto napako, ali pa je, še huje, ujetnica lobijev, ki želijo še naprej živeti od ekonomsko nevzdržnih projektov. Ne glede na to, koliko denarja smo že do sedaj potrošili za TEŠ6, je potrebno projekt zaustaviti, kolikor se izkaže, da bo njegovo nadaljevanje povzročalo nadaljnje izgube. Ob govoru o tem, da se pogodbe z Alstomom ne splača prekiniti, ker bodo penali višji kot dokončanje projekta, opozarjamo na dejstvo, da je po slovenski zakonodaji koruptivna pogodba nična. Zato izražamo upanje, da organi pregona, predvsem NPU, temeljito preučujejo, ali je pri projektu prišlo do koruptivnih dejanj.
Odločitev koalicijskih partnerjev, da se bolj angažirajo v boju proti korupciji in gospodarskemu kriminalu, lahko toplo pozdravimo, vendar se sprašujemo, ali je takšna zaveza verodostojna glede na dejstvo, da se je eden od koalicijskih partnerjev, dr. Igor Lukšič, v preteklem tednu pohvalil s svojo stranko kot korupcijsko povsem brezmadežna – s čimer je posredno okrivil druge partnerje v vladi – obenem pa ga je ironično doletela odmevna kazenska ovadba (ki sicer krivde seveda ne prejudicira) in za kar krivi druge koalicijske stranke.
Omenjeni zaplet nas prepričuje, da je lahkotnost besed in obljub nekaj, v čemer je tej vladi res treba dati priznanje. Navedimo v dokaz povedanemu zveneče besede ministra dr. Gregorja Viranta, ki ob isti priložnosti nove koalicijske pogodbe smelo ugotavlja, da Slovenija še ni na konju, vendar že ima nogo v stremenu in se bo kmalu zavihtela v sedlo. Dokler nimam dokazil, lahko državljanke in državljani v Sloveniji le ponižno verjamemo, da jahalne metafore niso vse, s čimer nas želijo vladajoči prepričati. Tudi zato v stranki Solidarnosti pričakujemo konkretne številke.
manj
