V stranki Solidarnost smo ogorčeni nad ravnanjem državnega zbora, ki se kljub večkratnim pozivom ustavnega sodišča ni udeležil obravnave »Zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov« (javnosti bolj znan kot »Kramarjev zakon«) pred ustavnim sodiščem. Na teh obravnavah bi predstavniki državnega zbora morali utemeljiti razloge za sprejem zakona iz leta 2009, s katerim je tedaj državni zbor dodatno obdavčil nepravično dodeljene odpravnine menedžerjem tistih podjetij, ki so tedaj že prejemali pomoč iz državnega proračuna.
V Solidarnosti ne polemiziramo z odločitvijo Ustavnega sodišča, da v primeru milijonske odpravnine nekdanjemu predsedniku uprave NLB Kramarju in drugim ni bila izkazana tolikšna javna korist, da bi bila zaradi nje utemeljena zakonska rešitev z retroaktivno veljavnostjo. Vendar pa tudi zaradi mnenj treh od devetih sodnikov, da je javna korist vendarle obstajala, menimo, da bi učinkovita in argumentirana obramba zakona s strani zakonodajalca morda prispevala k drugačni presoji. Med drugim so ti sodniki opozorili, da se v vrsti držav (Grčiji, ZDA, Veliki Britaniji, Belgiji, Franciji, Nemčiji, Italiji, Luksemburgu, Španiji, Turčiji in Portugalski) take odločitve sprejemajo oziroma so znotraj pravnih okvirjev.
Nepripravljenost zakonodajalca, da utemeljuje zakon, ki ga je sprejel skoraj soglasno, je nesprejemljiva. Če je državni zbor v novi sestavi menil, da je bil »Kramarjev zakon« napaka, bi ga moral spremeniti, ne pa, da je z njim obremenjeval ustavno sodišče. Seveda pa bi moral v tem primeru poiskati druge pravne možnosti, da bi preprečil izplačilo orjaške odpravnine, za katero nihče ne dvomi, da je bila odrejena v nasprotju z načelom pravičnosti.
Zahtevamo javno pojasnilo predsednika državnega zbora, zakaj se predstavniki državnega zbora niso udeleževali obravnav na ustavnem sodišču, da bi z vsemi pravnimi sredstvi branil svoj lastni zakon iz leta 2009. Vprašujemo tudi, ali so v času, ko se je čakalo na odločitev ustavnega sodišča, obstajale tudi drugačne pravne možnosti za izpodbijanje ekscesne odpravnine, in ali te možnosti še obstajajo ali pa so zastarale. Če druge pravne poti zaradi zastaranja niso več možne, bomo smatrali državni zbor z njegovo pasivnostjo za odgovornega, da bo direktor banke, ki je s škodljivimi odločitvami spravil banko v položaj, da jo morajo s svojim denarjem reševati davkoplačevalci, z njihovim denarjem celo nagrajen za uspešno delo.
Ocenjujemo, da je državni zbor s tem celo soodgovoren, da bomo morali davkoplačevalci plačati ekscesno visoke nagrade menedžerjem podjetij, ki so v času najhujše krize prejemali državno pomoč. Gre za kar 2.130.585,61 evrov, ki jih bodo prejeli tisti, ki so med glavnimi povzročitelji več milijardne bančne luknje, ki jo bomo še desetletja pokrivali iz državnega proračuna.
V stranki Solidarnost smo ogorčeni nad ravnanjem državnega zbora, ki se kljub večkratnim pozivom ustavnega sodišča ni udeležil obravnave »Zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov« (javnosti bolj znan kot »Kramarjev zakon«) pred ustavnim sodiščem. Na teh obravnavah bi predstavniki državnega zbora morali utemeljiti razloge za sprejem zakona iz leta 2009, s katerim je tedaj državni zbor dodatno obdavčil nepravično dodeljene odpravnine menedžerjem tistih podjetij, ki so tedaj že prejemali pomoč iz državnega proračuna.
V Solidarnosti ne polemiziramo z odločitvijo Ustavnega sodišča, da v primeru milijonske odpravnine nekdanjemu predsedniku uprave NLB Kramarju in drugim ni bila izkazana tolikšna javna korist, da bi bila zaradi nje utemeljena zakonska rešitev z retroaktivno veljavnostjo. Vendar pa tudi zaradi mnenj treh od devetih sodnikov, da je javna korist vendarle obstajala, menimo, da bi učinkovita in argumentirana obramba zakona s strani zakonodajalca morda prispevala k drugačni presoji. Med drugim so ti sodniki opozorili, da se v vrsti držav (Grčiji, ZDA, Veliki Britaniji, Belgiji, Franciji, Nemčiji, Italiji, Luksemburgu, Španiji, Turčiji in Portugalski) take odločitve sprejemajo oziroma so znotraj pravnih okvirjev.
Nepripravljenost zakonodajalca, da utemeljuje zakon, ki ga je sprejel skoraj soglasno, je nesprejemljiva. Če je državni zbor v novi sestavi menil, da je bil »Kramarjev zakon« napaka, bi ga moral spremeniti, ne pa, da je z njim obremenjeval ustavno sodišče. Seveda pa bi moral v tem primeru poiskati druge pravne možnosti, da bi preprečil izplačilo orjaške odpravnine, za katero nihče ne dvomi, da je bila odrejena v nasprotju z načelom pravičnosti.
Zahtevamo javno pojasnilo predsednika državnega zbora, zakaj se predstavniki državnega zbora niso udeleževali obravnav na ustavnem sodišču, da bi z vsemi pravnimi sredstvi branil svoj lastni zakon iz leta 2009. Vprašujemo tudi, ali so v času, ko se je čakalo na odločitev ustavnega sodišča, obstajale tudi drugačne pravne možnosti za izpodbijanje ekscesne odpravnine, in ali te možnosti še obstajajo ali pa so zastarale. Če druge pravne poti zaradi zastaranja niso več možne, bomo smatrali državni zbor z njegovo pasivnostjo za odgovornega, da bo direktor banke, ki je s škodljivimi odločitvami spravil banko v položaj, da jo morajo s svojim denarjem reševati davkoplačevalci, z njihovim denarjem celo nagrajen za uspešno delo.
Ocenjujemo, da je državni zbor s tem celo soodgovoren, da bomo morali davkoplačevalci plačati ekscesno visoke nagrade menedžerjem podjetij, ki so v času najhujše krize prejemali državno pomoč. Gre za kar 2.130.585,61 evrov, ki jih bodo prejeli tisti, ki so med glavnimi povzročitelji več milijardne bančne luknje, ki jo bomo še desetletja pokrivali iz državnega proračuna.
manj
